Parenzana MTB etapna dirka

Iz naslova je možno razbrati, da je bila ekipa ŠTD Pohorc na etapni dirki, ki se je septembra odvijala v Istri (okolica Vrsarja, TAR-a in Vižinade).

Tako kot vsako leto je tudi letos ekipa Istra Bike-a organizirala in izpeljala odlično, zdaj že 20. izvedbo te nepozabne MTB dirke. Dirka traja tri (3) dni od petka do nedelje. Etapi petka in sobote se seštevata in se potem podeli skupnim zmagovalcem in zmagovalkam medalje in nagrade, nedelja pa je že vrsto let rezervirana za MTB maraton, katere rezultat je neodvisen od udeležbe prvih dveh dni, zato nekateri malce kalkulirajo in gredo in odvozijo samo zadnji dan in so ponavadi bolj spočiti od preostalih tekmovalcev, ki so že dva dni trpeče uživali v trasah, ki se z leti skoraj niso spremenile (razlog; zakaj delati boljše, če je že to odlično).

Ekipa ŠTD Pohorc je bila zastopana v zasedbi Maja Zavrl in Robi Šumah in ravno Maji je uspel veliki met. Kljub hudi konkurenci in težavnim (skoraj neprehodnim) terenom je prva dva dni dokazala, da se še vedno lahko kosa z mednarodno konkurenco. Na prvih dveh etapah je dokazala, da ji težavni tereni ne predstavljajo problemov. Skozi najtežji del prve etape (tam sem ji še lahko sledil) je peljala, kot da vozimo po avtocesti, v bistvu pa je bil teren tako razmočen in težaven za vožnjo, da je veliko favoritov izgubilo možnost za dobro uvrstitev. Sam sem žal naredil začetniško napako (nisem očistil menjalnik) in zagnal menjalnik med špice (rezultat: dve zlomljeni špici, opletajoče kolo, zlomljen menjalnik in na koncu cca 10 kilometrski tek nazaj do avtomobila). Maji je šlo bolje (ker je bolje poskrbela za svojo opremo) in nadaljevala v slogu, ki je bil vreden občudovanja. Brez oziranja nazaj je odpeljala svojo dirko in svoje tekmice že prvi dan pustila za nekaj minut za sabo. Drugi dan so bile razmere na terenu nekoliko boljše, ampak je bila zato sama trasa veliko bolj zahtevna. Izkazala se je tudi drugi dan, ko je svojo prednost samo povečala in na koncu stopila na najvišjo stopničko.

V nedeljo na maratonu je Maja morala priznati premoč avstrijki, ki je vozila samo maraton in je tudi na terenu dokazala da je premočna za konkurenco.

Končni rezultat je: Maja 2 medalji (1x prvo mesto in 1x 2 mesto).

Tura v Podčetrtek

Še ena izmed jesenskih-nedeljskih, ki kot kaže jim ni konca nas je vodila oziroma vodil nas je Djule po Mislinjski dolini v Dolič preko Vitanj, Socke v Novo cerkev (še nikoli se nisem peljal v tej smeri, kar toplo priporočam, čeprav potem ne odgovarjam za pot nazaj :) , ki zna bit težja). Šli smo skozi Šentjur in Grobelno potem sem se pa malce zgubil v vseh vaseh in poteh, cilj je bil nekje v okolici Podčetrka. Naš vodič je točno vedel kam gremo in nas je peljal po res dobrih, zanimivih in zelo razgibanih cestah z malo ali nič prometa. Žal se v celoti nismo mogli izogniti glavnim prometnicam, ampak ker živimo na Koroškem smo itak vajeni nenehnega prometa kjerkoli že si. Za zaključek prvega dela poti, nas je čakal ne preveč težaven vzpon do mesta, kjer smo se lahko zelo okrepčali (hvala Djule za špagete z vrhunsko omako, kozarec vina in da ne pozabim aperativ, ki nas je dodobra pogrel). Pot tja lahko rečem vrhunska, ocena od 1-10 bi ji dal 9,5. Z zagogotovostjo lahko trdim, da mo uživali prav vsi, do zadnjega v koloni. Meni je šlo tja še kar nekako, razen klanci oziroma hupserji so mi mal povzročali padec tempa, ampak nič ne de, kot se za take ture spodobi so me vsi počakali, da smo potem nadaljevali skupaj. Po obilnem obedovanju in treniranju trebušnih mišic, na račun smejanja smo se vrnili v nasprotno smer, proti domu. Pridružil se je še en lokaln kamerad. Tempo je bil zaradi tega malce bolj divji, ampak neglede na vse bi bil razplet isti. Bolezen, ki sem jo podedoval  (tako kot večino ostalih bolezni v zadnjih nekaj letih) pred skoraj dvema mesecoma, je pustila globok pečat v vzdržljivosti. S težavo sem se dobesedno privlekel do Slovenskih Konjic, vzpon (če temu lahko rečemo tako) v Stranice je bil pa zgodba zase. Na srečo so še ljudje, ki z veseljem pomagajo prijateljem v stiski (hvala Buda in hvala Maja, ker si vse to uredila) in dobil sem prevoz do doma. Ostali kameradi so mogli odbrcat do doma in mislim da jim ni bilo žal. To je bila ena boljših letošnjih tur, zabavna, ravno prav naporna, temparature so malce ponagajale ampak videli smo tudi sonce tako da lahko samo rečem: “še več takih!” Upam da še bo kakšna takšna letos, če ne pa v naslednji sezoni.

Parencana 2014

Evo, pa je bil še en vikedn zapolnjen oziroma začinjen z MTB dirkanje in sicer bila sma na Parencani. Letošnjo leto so jo poimenovali Parencana CUBE; Parencana zato ker se kar nekaj poti vozi po Parencani (kot zanimivost naj omenim, da je bila to železniška proga, ki je povezovala Trst s Porečom, zgrajena je bila v pičlih 2 letih in to v dolžini 123km; zmore to kdo danes!?). Dirkanja je bilo od petka popoldan do nedelje, 3 etape, 3 različne lokacije, 3 podobni a še vedno različni tereni Istre.

Prvi dan, dokaj ravninska etapa s štartom in ciljem v Funtani (dolžina 32,6km), večini ni povzročala težav (razen meni, ki sem imel defekt). Hitrosti prvi dan kljub malo višincem (300 vm) niso bile visoke, moja povprečna je bila 21,7 km/h.

Drugi dan, je bila trasa že bolj začinjena. Štart in cilj je gostil Tar (dolžina 41,4km). Višincev je bil v tej etapi malce več, meni jih je naštelo 530 vm, prav tako kilometrov in seveda temu primern je bil tudi čas vožnje (2:02:14 po uri). Ko sem večer prej pogledal traso na karti in po grafu, sem rekel tu bo fajn, tu bo letelo… no tam ni blo fajn in ni letelo. Istra pač zmore to, kar verjetno noben drug teren na svetu ne zmore. Spusti so bili prevozni (z dokaj hitrosti, ampak kljub temu sem tam zgubljal prednost proti svoji boljši polovici, na vzponih pa sem pridobival), vzponi… o vzponih bi pa lahko govorili in govorili. Moral si pošteno pritisniti, če si želel priti čez in ravno drugi dan je bilo potrebno pokazati precej tehničnega znanja, če si hotel preživeti brez padca. Dolina Mirne, na karti najlažji del, gola ravnina (glava dol in piči sem si rekel), no tega ni blo. 5+km trpljenja, tresenja, nenehnega spreminanja hitrosti, skratka poezija MTB-ja. Zaključni del je šlo na polna, čeprav smo vsi v skupini (ki smo se borili do konca) vedeli, da nas naslednji dan čaka še en podvig, ki bo hujši od teh prejšnjih dveh.

Tretji dan, Maraton. Moral bi napisati MARATON, pa čeprav sem vozil “ta krajšo” traso, je bilo naporno kot le redkokdaj. Štart in cilj je bil v Vižinadi in že od začetka se je vedelo, da “danes bo pa bolelo!” In res je, štart je bil z rahlim vzponom, ki je naredil selekcijo in nato spustom, ki je kaj hitro načel že od prejšnjih dneh utrujene mišice. Nato zopet dolina Mirne (lahko rečem, da sem samo čakal vzpon, kjer bom vsaj vedel zakaj me vse boli). Vzpon, ki je sledil je bil pa tipično Istrski, strm s polno rolastega kamenja. Na ta dan smo se kar nekaj kilometrov vozili po Parenzani in na trenutke ti ni jasno kako je bilo možno takrat (v letih 1900) zgraditi kaj tako mogočnega, na takšnem terenu. Najhujši del trase je šele sledil. Vzponov se po nekaj dneh navadiš, pač so in treba jih je odvozit, spusti… spusti so pa druga pesem. Spust v Istrske toplice, dolg le nekaj kilometrov naporen pa za nekaj sto. Na tem spustu si pa moral biti suveren, kajti peš ni bila opcija, padec pa je pomenil da so te trgali iz bodičastega grmovja ali pa iz skal ostrih kot britvice. Sledila je dolina Mirne (zopet). Zaključek pa je bil začinjen z čudovitimi pogledi na mesto Motovun in strmim vzponom v mesto (Vižinada), kjer sem izgubil 10 sec proti svoji morem reči zasluženo boljši polovici Maji.

Moram pa reči da sem zelo ponosen na Majo, ki je kljub tehničnim težavam z menjalnikom (uspelo ji je odtrgat žico menjalnika), na maratonu dosegla četrto mesto, prav tako je bila prva dva dni četrta, pravzaprav so bile vse štiri punce vse tri dni na istih mestih. Čestitam, še enkrat.

Septemberska nedeljska tura

Evo pa je padla še ena, nedeljska tura; ogledate si jo lahko na povezavi! Tokrat v malce drugačni zasebi, predvsem večji. Bilo nas je šest, nekateri so si upali drugi pač ne. Seveda se vsak odloča po svoje. Bilo je fajn, hvala družba. Vreme nam je služilo kot malokrat letos, kratke hlače, kratki rokavi, vetrovka nonstop v žepu, doma pod tušem sem opazil celo črto na nogah in rokah, ki jo pusti žgoče sonce na koži. Ni švoh za sred septembra. Poleg zabavne družbe in fajn ture, je popestrila dogajanje kelnerca v Griffnu, ko stopima z Budano v gasthof po mal vode (ker pač eni ne zmoremo 4 ure z dvema bidončkoma), pa se lomima z mal “trinken wasser” nt v bidone, pa kak kozarc al pa flašo “kole” pa tipica nama: “odakle ste vi?” J…te, pa ona je … ona priča jezik koji svi razume! In že so padale neke ponudbe: “može jedna rakija…?” “hmmm bi z veseljem, sam pol neboma videla doma še tako hitro” Gasa iz gostilne in na breg, še zadnji v turi. Domov smo ga še kr pičli, na gričkih smo se počakali v Dravogradu poslovili od enega izmed kandidatov in potem razpeljava do doma.

Upam na še več takih vikendov, kajne družba!?

Sezonska tura

Prvi vikend v septembru je ponavadi rezerviran za Krejanov memorjal, ampak ker je zaradi slabega vremena bil prestavljen, smo se (beri Pohorci) odločili da gremo na eno čisto drgačno turo. Weinebene je prelaz, ki me je že dolgo zanimal. Nikoli prej še nisem bil tam, slišal sem pa veliko zgodbic o podvigih. Dva kolega sta bila celo pred kratkim tam in to je še dodatno podžgalo, da gremo pogledat kaj je tej tam tako lepega. Seveda zadnje čase veliko pogledamo na mojo boljšo polovico in ker je bilo na njenem planu 5 ur treninga, vmes pa dva klanca je bila odločitev, da štartamo iz Dravograda najboljša možna opcija. Kakor koli je že fajn po kolesarski do Dravograda in nazaj, bi bilo to malce preveč. Na karti je bilo rečeno 130km in 2350 višincev, v resnici pa je bilo 134km in cca 2000 višincev (ne vem kdo laže, moj Polar ali karta). Nima veze, tura je bila uspešna, tempo je bil dober užitev v vožnji – neopisljiv.

Štartali smo iz Dravograda in po glavni cesti do Radelj, nato čez prelaz Radelj (Radlpas) in via Deutschlandsberg, mal pred mestom cesta v krožišču zavije levo oz izberemo tretji izvoz (kot bi rekla Ga. Garmin) in po nekaj sto metrih se že vidi kaj sledi!? Vzpon ekstra kategorije. Ko enkrat naklonina preseže 11% (kar je zelo hitro), se spreminja samo v +, tja do 13% je pokazalo na števcu, ampak ko pridemo do nadmorske višine cca 1000m, naklonina popusti in potem je samo še užitek do vrha, sicer dolg ampak sladek (če imaš rad vzpone, če ne pač ne hodiš tja). Na vrhu oz veliko pred vrhom presenetijo (vsaj mene so) parkirišča, ki so pri nas pač malo pred vrhom, no tu niso zato naj vas ne zavedejo v kakšen šprint ali pa interval. Nekega razgleda sicer nismo doživeli, zaradi megle smo videli samo nekaj bližnih gričkov, ampak nič ne de. Spust v dolino je pa klasa zase. Prvi del morda še ne oz bolj prva četrtina, potem naprej pa je nooooroooo! Spust, sploh druga polovica oz malce več, je popolnoma nov asfalt (Avstrijci pač štekajo, da po nekih rovtah pač ne bodo hodili turisti smučat ali pa na drugačne izlete in če ne bo turistov tudi denarja ne bo, tako kot se to dela pri nas). V glavnem, hitrosti kaj hitro presežejo 80km/h zato pazljivost ni odveč. Na našo srečo, ko smo prišli v dolino je posijalo sonce, temparature zopet za kratke rokave. Hitro smo šli poiskat kakšno odprto štacuno, Coca Cola, čips, Gatorade in voda, veliko vode sta naš stalni sopotnik na postojankah. Kakšen nutricionist-perfekcionist-specialist se bo sigurno zgražal, ampak na taki turi sam jem in pijem stvari, ki mi pašejo. Po dokaj dolgem postanku smo z nasmeškom na obrazu krenili proti domu. Ker se še nismo nikoli pripeljali iz te smeri v Wolfsberg smo malce težje našli kolesarsko, katero redno uporabljamo na spomladanskih treningih, steza ki pelje proti Lavamudnu (zavili smo na neki mini moto/bike poligon in tam prevozili nekaj krogov, se dodobra nasmejali in gasa na kolesarsko). Od tam je do Dravograda cca 35km, pretežno ravnine, kar smo ob ugodnem vetru dodobra izkoristili.

Končna statistika:

134km celotna dolžina

1960 višinskih metrov

6:15:00 skupen čas vožnje

24,6 km/h je bila povprečna hitrost vožnje

Nekateri to zmorete veliko hitreje, nekateri ste počasnejši… neglede na čas in povprečno hitrost mi smo se imeli fajn in definitivno ponovimo to še enkrat, če bo vreme naklonjeno še letos.

Hvala Maji in Budanu za sotrpljenje in še posebno hvala Maji, ker je večino poti iz Wolfsberga diktirala (boleč) tempo.

1. slovenski gorskokolesarski festival

Bili smo in preživeli (MTB Pohorc Team), Black Hole maraton! Lahko rečem da je to eden najboljših maratonov kar sem jih kadarkoli mel čast voziti. Letošnjo leto so se organizatorji še posebej potrudili in traso za odtenek spremenili ter jo tako naredili bolj prijazno tistim, ki so se podali na “krajšo” različico. Krajšo v narekovajih, ker je tudi na krajši moral vsakdo pokazati nekaj znanja MTB veščin. Daljša različica je bila tako na papirju relativno “lahka”. 51 kilometrov, 1800 višincev, nič kaj posebnega bi mnogi rekli (to je bilo tudi moje mnenje, ko sem prvič pred nekaj leti videl razpis), pa naj povem vsem tistim, ki še niste probali Black Hole maratona, da ni tako na izi kot se sliši. Je pa fajn in naslednje leto gremo zopet. Že lani se skoraj ni dalo najti kaj napak pri izvedbi, letos pa je bila čista desetka. Kapo dol oz kot rečemo kolesarji čelado dol (ampak to šele ko zaključimo z vožnjo).

Poudariti pa moram, da je ženski del rešil čast MTB Pohorc Team-a ter s stopničkam dopolnil uspeh in sicer Maja Zavrl je bila na daljši trasi 2. v kategoriji ženske 31-40 let in Tina Vidovič prav tako druga v istoimenski kategoriji na krajši različici. Obema čestitam in upam na še več takšnih rezultatov.

Za tiste, ki se še niste udeležili kakšnega MTB maratona, naj vam postrežem s podatki, ki jih je zabeležil moj potovalni računalnik (Polar):

Čas 4:00:07

Razdalja 51km

Povprečen in maksimalen pulz 162-182 u/min

Energijska poraba 3440 kcal

Povprečna in maksimalna temparatura ozračja 28°-38° (povprečna temparatura je primerno nižja zaradi 6km vožnje skozi opuščene rove rudnika Mežica, v rudniku je temparatura cca 8°)

Preselili smo se…

Da, prav ste prebrali. Trgovina in servis biciklov POHORC je po treh letih in pol le dobiva novo podobo na novi lokaciji. Nismo se selili daleč, ker vemo da vam je bila trenutna lokacija všeč in predvsem na dosegu. Preselili smo se bližje Nama-Novi in sicer le nekaj sto metrov stran (na drugi strani krožišča, bližje Johnson Controls-NTU). Nova lokacija bo zaživela v ponedeljek 4.3.2013.  Tako da vsa kolesa, ki ste jih pripeljali na servis še na staro lokacijo jih boste seveda lahko poservisirane prevzeli na novi.

Ponudba trgovine Pohorc je sledeča; Kolesa CULT (kolesa sestavljena po naročilu strank, določitev velikosti okvirja s pomočjo Cult Fittinga), veliko dodane opreme proizvajalcev Schwalbe, Buff, XLC, Easton, CamelBak,…

SKI servis

Vsem ljubiteljem smučanja sporočamo, da je SKI servis aktiven. Vsi tisti, ki bi si radi predčasno pripravili smuči, da bodo nared, ko bo zapadel “tapravi” sneg vas vabimo v trgovino POHORC. Veseli vas bomo in tako kot vsa ta leta, vam bomo tudi zdaj vrhunsko pripravili smuči ter borde.

MTB-o – Plzen Češka

V začetku meseca julija je Češko mesto Plzen gostilo najboljše med najboljšimi v MTB orientaciji. Izzy, Matej (OK-SG) in moja malenkost (Pohorc) smo se odločili, da se bomo pomerili v kategoriji Elite.  Tekmovanja so potekala 5 dni zapored (middle, long, sprint, middle, middle). Najbolje med nami je šlo Mateju, ki pa je 3. dan na sprint izvedbi ˝pozabil˝ na nekaj kontrol in tako pristal med skupno neuvrščenimi.  Sam sem si tisti dan med samo dirko ogledal tudi bolj zakonten del mesta in s pomočjo domačinov našel nazaj na cilj. Kljub vsemu smo se borili do konca in tako je Izzy-u uspela uvrstitev na 33. mesto od 68. ki jih je vozilo kategoriji Elite.

Moji osebni utrinki; Še nedolgo nazaj sem bil zelo skeptičen do MTB orientacije, zdela se mi je totalno nezanimiva, dolgočasna. Seveda nisem gledal s prave perspektive. Zdaj ko sem MTBo malce bolje spoznal mi je postalo to užitek. To ni brezglavo dirkanje po gozdu, to je igranje šaha, vožnja z gorcem in uživancija v enem. Dirkanje na najvišjem nivoju je dobra izkušnja, katero bi priporočal vsem, tudi tistim, ki šele spoznavajo MTBo (tako kot jaz), ker se naučiš ogromno. Zelo hitro spoznaš kje delaš napake in kje izgubljaš čas, čeprav da pridobljeno znanje postane rutina je potrebno kar nekaj časa, katerega bom vsaj jaz pridno izkoristil in da bom naslednjič boljši (in upam da tudi vi).

Tekmovanja in še več…

Velikonočni vikend je prinesel res veliko. Tekmovanje v MTBorientaciji, ki se je odvijalo v Slovenj Gradcu (letos že 7. zapored), ki ga je organiziral Slovenjegraški klub OK-SG je prineslo našemu sponzorirancu Iztok Vidoviču, naslov Državnega prvaka na dolge proge MTBo, Maja Zavrl, članica ŠTD Pohorc in desna roka, ter idejni vodja trgovine Pohorc je postala vice prvakinja v MTBorientaciji. Seveda pa to ni bilo vse. Na obeh dirkah orientacije sva se borila tudi Metod Keber (predsednik ŠTD Pohorc ter moja malenkost). Več o dirki MTBo lahko preberte tukaj.

Da je bil praznik popoln, smo člani ŠTD Pohorc formirali 2 ekipi, ki sta se udeležili 6 urne krožne dirke Maxxis Krog na Ravnah na Koroškem (točna lokacija DTK).  Ekipa ŠTD Pohorc (Tomaž Šinigoj, Jernej Šinigoj ter Robert Šumah) je zasedla 3. mesto, ekipa Pohorci (Metod Keber, Marko Plazovnik – Adi, Miloš Slatinšek) pa 4. mesto na 6 urni dirki. Tukaj bi se rad(i) zahvalil(i) Mateji, ki poskrbela, da nobenemu od nas ni manjkalo nič. Hvala za makarone (tudi tiste z omako), bili so odlični in upam da še kdaj, ter seveda vsem navijačem (Maja, ata, mama) tudi tistim ob progi, ki ste pomagali, da so bili krogi hitreje odpeljani.

Sem pa imel te 3 dirkanja to čast, da sem lahko testiral novo mašino, ki se imenuje CULT Mantis, ki je bila sestavljena v soboto zjutraj (1 uro pred dirko) in vsem skeptikom, ki mislite, da naši pobi ne znajo naredit super bicikla naj vam povem, bicikel je ZAKON!!! Več o Cult-ih si lahko preberete na uradni spletni strani CULT oziroma se oglasite v trgovini Pohorc, kjer si bom vzel čas za vas in vam povedal vse o teh super biciklih.

Vizitka

Trgovina POHORC
Glavni trg 46
2380 Slovenj Gradec
pohorc.si@gmail.com

Odpiralni čas:
Ponedeljek - Petek 10.00-18.00
Sobota 9.00-12.00
Nedelja in prazniki zaprto.

Na teh straneh ne uporabljamo piškotkov. Razen sejnega piškotka, ko se prijavite v program, čemur so le-ti namenjeni.

Vreme
Slovenj Gradec
October 21, 2017, 03:04
Clear
Clear
5°C
wind speed: 0 m/s ESE
sunrise: 7:26
sunset: 18:02
 
Število Obiskov
wordpress visitors